DISGRAFIJA ?

Disgrafija je specifična motnja pisanja, na ravni vidno-motorični procesov, pojavlja se pri 6-7% otrok, od tega pri 80% fantkov. Težave so vidne že v predšolskem obdobju, ko otrok vztrajno napačno drži pisalo, ko je grafomotorično okornejši ter nasploh manj motiviran za risanje, barvanje, pisanje. Lahko je neroden, manj spreten pri obuvanju in oblačenju ter se izogiba določenih športnih dejavnosti.

Za učenje pisanja je pomemben razvoj senzomotorike in grafomotorike. Grafomotorika je sposobnost in spretnost pisanja (oblikovanja črk in drugih pisnih znamenj) ter je del splošne motorike. Del grafomotorike je pisanje, ki je nadzorovano, hoteno gibanje. Pri pisanju obvladujemo obliko ter velikost črk v predvidenem prostoru. Kako držimo in uporabljamo pisalo, pa je odvisno od zrelosti mišičnega tonusa ter načina drže, ki smo jo avtomatizirali. Za pisanje mora dozoreti mišična napetost v prstih rok in med otroci obstojajo velike razlike že v obdobju šolanja.

MOTNJA POZORNOSTI ?

 Označujejo jo razvojno neustrezne veščine pozornosti, impulzivnost in v nekaterih primerih tudi pretirano nemirno, brezciljno vedenje (hiperaktivnost). Motnja pozornosti ali pomanjkanje pozornosti je nezmožnost osredotočiti se na nalogo in ohranjati pozornost, dokler naloga ni dokončana. 

 Pojavi se pred sedmim letom; težave s pozornostjo, impulzivnostjo in pri nekaterih hiperaktivnostjo morajo biti pogostejše in resnejše ter morajo trajati najmanj šest mesecev. Posameznike prizadene od prvih mesecev življenja in vpliva na njihovo učenje in vedenje tudi preko šolskega obdobja, adolescence in odrasle dobe. 
 

Slabša pozornost ima največji vpliv na težave pri:

• Slabša pozornost ima največji vpliv na težave pri:

• poslušanju in pomnjenju informacij;

• zadrževanju in usmerjanju pozornosti (osredotočenost, vztrajanje);

• dokončanju nalog;

• pri prehajanju (npr. z ene na drugo temo, dejavnost, nalogo);

• organizaciji informacij, dejavnosti, nalog;

• izpolnjevanju zadolžitev (npr. izgubljanje stvari, pozabljanje nalog ipd.). 

HIPERAKTIVNA MOTNJA ?

Hiperaktivnost se pojavlja pri 3 do 5 % otrok in se pogosto nadaljuje skozi dobo odraščanja oziroma skozi vse življenje. Vzrokov za njen pojav ne poznamo. Pomembno je, da hiperaktivnost čimprej odkrijemo in otroku že dovolj zgodaj nudimo ustrezno pomoč. 

Hiperaktivni in impulzivni otroci terjajo, da jim takoj posvetimo pozornost, prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih, težko čakajo, da pridejo na vrsto, ne razmislijo, preden nekaj rečejo ali naredijo, slabo predvidevajo posledice svojih dejanj, zelo hitri so pri reševanju nalog, ne preverjajo svojih izdelkov ipd. So učno manj uspešni in imajo slabo samopodobo.

Čeprav je večina opozorilnih znakov večinoma opaznih že v zgodnjem otroštvu, največ nemirnih otrok odkrijejo šele po prihodu v šolo, saj morajo pri pouku slediti ustaljenim normam, česar pa večinoma ne zmorejo, zato učitelji kaj hitro začnejo svetovati staršem, naj poiščejo ustrezno pomoč.

Hiperaktivnost pa se najbolj značilno kaže v:

• gibalnem nemiru (npr. presedanju, »igračkanju«, sprehajanju med poukom ipd.);

• pretiranemu gibanju (npr. čezmernem tekanju ipd.);

• stalnem, nezaustavljivem govorjenju.

Vsak učenec z izrazitimi učnimi težavami potrebuje veliko socialno-emocionalne podpore, razumevanja njihovih potreb in časa za prilagoditev, da pokažejo svoje zmožnosti in znanja.  Tako multisenzorni pristop sodi med najbolj uspešne učne pristope, ki omogoča lažjo zapomnitev in razumevanje na novo pridobljenega znanja. Le to obsega učenje po različnih senzornih kanalih: ob najpogosteje uporabljenih načinih podajanja učne snovi po slušni in vizualni poti tudi učenje z gibanjem ter učenje preko dotika, vonja in okusa.

Vsak predmet zahteva svoje specifične pristope, ki bistveno pripomorejo k učnem uspehu, zato nam znanje o prevladujočem učnem stilu lahko pomaga k optimalnemu napredku. 

Včasih potrebujemo le pravi pristop, nasvet, da bi otroka in učne težave lažje razumeli ter mu na pravilen način pomagali. 

Ključni dejavnik uspešnega učenja je pozitiven občutek lastne vrednosti. Otroku moramo omogočiti doživeti uspeh, pridobiti pozitivno izkušnjo.

Starši pa lahko otroku veliko pomagajo že s tem, da ga cenijo takšnega, kot je, da razumejo njegove težave, so potrpežljivi, mu nudijo vso podporo ter partnersko sodelujejo s šolo. Pomembno je, da ustvarijo takšno domače okolje, ki spodbuja otrokovo motivacijo, ustvarja pozitiven odnos do šole in do učenja nasploh.

Ne smemo pa pozabiti, da je ob vseh vajah zelo pomembno krepiti ostala otrokova močna področja, na katerih se lahko dokazuje in tako sprejema in dojema sebe tudi kot sposobno osebo.