Pogostost disleksije

Specifične učne težave se tako kot tudi disleksija pojavlja v spektru od lažjih do izrazitejših oblik. splošna pogostost disleksije v šolski populaciji v svetovnem merilu je okoli 10%. Disleksija je problem, ki zadeva vso mednarodno skupnost, vendar obstajajo med različnimi državami velike razlike v pogostosti.

Te razlike izhajajo predvsem iz dejstva, da ima vsak jezik svojo določeno jezikovno strukturo, ta pa vpliva na naravo in pogostost težav, ki jih oseba z disleksijo lahko ima. To pomeni, da je otrok v prvem razredu osnovne šole v Angliji v veliko slabšem položaju kot pri nas, zaradi slabšega ujemanja med črkami in glasovi. Ravno zaradi tega, je disleksija pogosteje diagnosticirana v Veliki Britaniji, Združenih državah, Finskem, Rusiji, Finskem in Nigeriji, manj pogosta pa je v Italiji, Slovaškem in Norveškem.

Slovenija ima relativno dobro ujemanje med črkami in glasovi, a to še ne pomeni, da je otrokom pri opismenjevanju lažje. Podatki kažejo ravno nasprotno. Veliko otrok gre skozi šolanje, ki niso nikoli bili obravnavani s strani centra.

Podobno kot že mnogi medicinski izrazi tudi beseda disleksija izhaja iz grščine in dobesedno pomeni težavo (dis) z besedami ali jezikom (leksis). Kljub jasni opredelitvi, pa se definicije disleksije razlikujejo glede na institucijo, pa tudi državo ki termin uporablja. Vzemimo tisto, ki jo uporablja Evropska zveza za disleksijo.

Disleksija je različnost, ki otežuje usvajanje in rabo večin branja, pravopisa in pisanja. Ta različnost je nevrološkega izvora. Kognitivne težave, ki spremljajo to nevrološko pogojeno različnost, lahko vplivajo tudi na organizacijske veščine, na sposobnost računanja ter druge spoznavne in čustvene sposobnosti. Disleksijo lahko povzroči kombinacija težav na področju fonološkega (glasovnega) procesiranja, delovnega pomnjenja, hitrega poimenovanja, operiranja z zaporedji ter težav pri doseganju avtomatizacije osnovnih veščin.

Da bi lahko razumeli, kaj disleksija je, najprej razjasnimo nekaj kaj le ta ni.

Disleksija torej: